Marogasta rakovica

"Alge, alge, alge! Strganja s skal imam za danes že vrh glave," pomisli marogasta rakovica. "Še dobro, da nisem vegetarijanka," ji še šine skozi možgane, preden se raje odpravi na iskanje mesnega zalogaja. Ko potuje po skalah v iskanju latvice ali kakšne školjke, prečka ozemlja velikih samcev, ki skušajo ohraniti najboljša skrivališča, da bi osvojili čim več samičk in oplodili njihova jajčeca.

Marogasta rakovica (foto: MBZ)

A parjenje je tokrat ne zanima. Skupaj z manjšimi rakci, ki še niso spolno zreli in jih zato veliki samci ne preganjajo, išče primeren zalogaj. Lahko se zgodi, da ji bo zadišal tudi kakšen manjši predstavnik njene vrste. Hkrati se mora tudi sama, kljub rjavo- do olivnozelenemu oklepu, v katerem se dobro zlije s skalnato okolico, paziti ptičev in večjih rakovic, ponekod pa tudi moškatne hobotnice. V svojem življenju se je naučila, da je najmanj opazna v šibki svetlobi, zato najraje potuje ponoči.

Njene desne klešče so večje od levih, oboje pa so prilagojene za strganje alg s skal ali koral tako, da ima na notranjem robu klešč žličkam podobne vršičke. Za prebavo živalske hrane ima v želodcu poseben mlinček z ostrimi zobci na trikotnih ploščicah, ki pri rakih deseteronožcih razkosavajo hrano. Kljub temu, da živali predstavljajo polovico njene prehrane, se mora pri lovu kar namučiti.

Rakci vitičnjaki bi bili dober zalogaj, a noče tvegati, saj bi si na njihovih lupinah poškodovala klešče, zato gre raje naprej. Na poti si postreže z nekaj školjkami, nato pa zagleda svojo priljubljeno hrano, latvico. Ker jo le težko odtrga od podlage, ne da bi si pri tem poškodovala klešče, raje počaka, da se polžek odlepi sam, ko se odpravi na kosilo. Da ga lahko poje, ne da bi pri tem zaužila še delce lupine, ga mora prevrniti. Prime ga s kleščami za rob lupine in ga večkrat poskusi zasukati na hrbet, da bi prišla do mehkega mesa. Ker je takšen postopek precej naporen, se raje loti le manjših polžkov, saj bi bila večjim le težko kos.

Marogasta rakovica med strganjem alg (MBZ).

Počasi se dela dan in rakovica si mora najti primerno skrivališče, kjer bo varna pred dnevno vročino. Živi v pasu plimovanja, kjer se najraje zadržuje na kopnem, saj nerada plava ali celo prečka večje razdalje po plitki vodi. A kadar je vroče, se zadržuje v bližini hladne vode, s katero si pomaga, da se ne pregreje.

Rakovica je zdaj stara že skoraj eno leto in kmalu bo izbrala najmočnejšega samca z dobrim skrivališčem za prvo parjenje. Oplojena jajčeca bo nekaj tednov nosila na spodnji strani telesa. Iz jajčec bodo priplavale majhne ličinke, ki bodo en mesec živele v planktonu, potem pa se bodo spustile na dno in zaživele svoje življenje kot majhni rakci.

Zanimivosti

- Marogaste rakovice imajo značilen kvadraten oklep s tremi zobci ob strani.

- Osnovna barva oklepa, ki zraste do dobrih treh centimetrov, je zelo odvisna od okolja, v katerem živijo.

- Večino časa preživijo na kopnem, le med visoko plimo se skrijejo med kamne ali skalne razpoke, ali pa se izognejo vodi in prestavijo višje po obali.

- Najpogosteje živijo v pasu plimovanja morja, najdemo pa jih tudi v ne preveč onesnaženih pristaniščih. Dejavnosti in premike uravnavajo s pomočjo notranje ure (bioritma), ki jo usmerjata dolžina dneva in čas plimovanja.

- Življenjski prostor marogastih rakovic je prilagojen širini pasu plimovanja. V predelih majhnih plimovanj so dejavne ves dan, vendar le v bolj ali manj ozkem pasu obale. Kjer so plimovanja velika, so dejavne tudi do več deset metrov od meje morja.

- Na njihovo vedenje močno vpliva izogibanje vročini. Kadar je prevroče, niso dejavne ali pa se zadržujejo blizu hladne vode. Takrat jih ne bomo našli v plitvinah, kjer se voda močno segreje.

- Raki deseteronožci seveda nimajo možganov kakor mi, ampak gre za živčne ganglije.

- Rakovice imajo zadek spodvihan pod glavoprsje. Samice jajčeca do izvalitve (dva do štiri tedne) nosijo pod telesom z zadkovimi nožicami.

- V Sredozemlju se ozemlja velikih, spolno zrelih samcev nikakor ne prekrivajo. Po njih se lahko sprehajajo le samičke in neodrasli samčki, saj je hrane navadno dovolj za vse. Odrasli samci tekmujejo za najboljša skrivališča, ki bodo privabila čim več samičk.

- Razmnožujejo se vse leto, najpogosteje spomladi. 

- Marogaste rakovice živijo okoli štiri leta.

Vir o prehranjevanju: Cannicci S. Et al. (2002): Feeding Habits And Natural Diet of the Intertidal Crab Pachygrapsus marmoratus: Opportunistic Browser or Selective Feeder? Estuarine, Coastal and Shelf Science 54, 983–1001. Available on www.researchgate.net

Lektorirala: Ana Bohte

Čokati volek in ogromne spužve

Na prelep sončen dan je morje razburkano. Topel veter dviga valove, ki se na obalnih skalah raztreščijo v tisoče kapljic. A nedaleč pod površjem je voda skoraj popolnoma mirna in na razburkano površje spominjajo le igra svetlobe in bežeče sence, ki hitijo za valovi.

Na mirnem dnu po velikanski spužvi leze več sto samic čokatega volka. No, pravzaprav to ni spužva, ampak ogromen skupek jajčec, ki so jih samice družno odložile. Tokrat je "spužva" ena največjih, saj meri meter v dolžino in pol metra v širino. Vsaka samica je jajčeca odložila v več kot sto pol centimetrskih kapsul in vsaka kapsula je napolnjena z do 800 majcenimi jajčeci.

Ostanke skupkov jajčec volekov ("spužve") lahko najdete naplavljene ob jadranski obali (Foto: MBZ).

Po približno enem mesecu bo iz vsakega jajčeca prilezel polžek, katerega hiška bo velika skoraj 2 milimetra. Po štirih mesecih bo meril že skoraj centimeter in kmalu bo iz njega zrasel vztrajen plenilec, ki se bo lotil tudi nekajkrat večjega plena, kot je leščur.

Oglejte si samice pri odlaganju jajčec.

V hranjenje mora čokati volek že od malega vložiti veliko napora. Ko je še manjši, lahko pride do slastnega mesa školjk le tako, da v lupino naredi luknjo. Ko naleti na skupino svojih priljubljenih školjk, užitnih klapavic, začne vrtati v lupino s pomočjo nazobčanega jezika (strgače) na koncu nekakšnega rilca (proboscisa). Vrtanje je izredno naporno in lahko traja tudi do 94 ur, kljub temu, da si pri tem pomaga z izločanjem solne kisline, encimov in kelatorjev iz posebnega organa v nogi. V polžjem svetu takšno dolgotrajno delo niti ni nenavadno, saj vse teče bolj po polžje. Čas vrtanja se zmanjša na "bore" 4 ure le pri manjših školjkah (0,5 do 1 mm), ki še nimajo tako debele lupine kot odrasle.

Nazobčano ustje volekove hiške (Foto: MBZ).

Ko bo zrasel, se bo volek lahko lotil školjk z malce manj napornim pristopom. Z nazobčanim ustjem svoje hišice bo drgnil ob rob lupine školjke, dokler je ne bo odkrušil dovolj, da bo lahko med lupini vtaknil svoj rilček in prišel do mesa. S takšnim "oblanjem" bo namesto 94 ur za hranjenje porabil "le" 37 ur.

Ostanki skupkov jajčec spominjajo na umetne spužve za kopanje in jih spomladi ter zgodaj poleti zlahka najdete naplavljene na obali.


Zanimivosti:
- Čokati volek zraste do 7 cm.
- Kadar se volki močno namnožijo, lahko povzročijo veliko škode na školjčiščih, saj školjke pred njimi nimajo obrambe, naj so še tako velike. Seveda je vprašanje, ali se volki ne namnožijo zaradi tega, ker imajo v školjčiščih na voljo obilo hrane.
- Mesto, v katero zavrtajo na lupini, je po navadi značilno glede na vrsto plena. Volki se hitro naučijo, da naredijo luknjo na najtanjšem delu lupine pri manjših školjkah (do 25 mm) in nad prebavno žlezo večjih školjk.
- Volki se lahko napadejo tudi med seboj in si poskušajo narediti luknjo v hiško ob pomoči solne kisline. Najbolj zavzeti poskušajo polža potegniti celo iz njegove hiške.
- Pri nas boste največkrat našli še bodičastega volka, ki ima po hiški bodičaste izrastke in iz ustja hiške podaljšano cevko (sifon).

Lektorirala: Ana Bohte