četrtek, 26. junij 2014

Rdeča morska vetrnica


Rdeča morska vetrnica (Actinia equina) je večino časa videti  kot simpatična rdeča žogica. V resnici je hud plenilec s 192 lovkami, razporejenimi v šest obročev, s katerimi lovi hrano. Ko se začne približevati oseka, jih vpotegne v telesno votlino in skrije. Tako v telesu ohrani vodo in lahko preživi dolgo odsotnost morja, velike spremembe temperature in celo to, da jo prekrije pesek. Za dodatno zaščito izloča še sluz, zaradi katere se izven vode svetlika.


Ko spet nastopi  plima, je čas za lov. Kljub temu, da živi pritrjeno, ulovi vse, kar se uloviti da. Poje skoraj vse, kar lahko ujame, pa naj bodo to školjke ali rakci. Največji del njene prehrane kljub temu sestavljajo polži, mahovnjaki in oklopniki. Ko vetrnica zazna prisotnost plena, ga napade s pomočjo nematocist, iz katerih se izstrelijo nekakšne harpune, s katerimi v ujeto žival izloči strup. Strup plen paralizira, da ne more pobegniti. In vetrnica ga hitro prebavi.

Kljub temu, da je strupena, ima tudi sama plenilce, ki na njen strup niso občutljivi. Goli polž Ae­o­lidia pa­pil­losa ne prebavi njenih strupenih celic in zato ne čuti nobenih posledic. Toda tudi vetrnica se zna braniti. Lahko se močno napihne in s tem nekako zmanjša obseg poškodb, lahko se odlepi od podlage in preprosto pobegne, lahko pa ostane in se brani z izstrelitvijo ožigalk, iz katerih se sprosti strup.


Naša vetrnica se je že najedla, pobegnila je plenilskemu golemu polžu in ugotovila, da ji ni več všeč živeti na enem in istem kraju. Ugledala si je boljši življenjski prostor in vse, kar ji stoji na poti, je druga morska vetrnica. To ji sploh ne pomeni težave, saj se vetrnica ne brani dobrega boja. Na spodnji strani lovk ima posebno orožje, prav za ta namen. Živomodre lise vsebujejo ožigalke, prav tako kot lovke. Vetrnica se zažene v svojo tekmico in jo z njimi napade. Med bojem letijo stran koščki kože in burno se sprožajo ožigalke. Na koncu mora prvotna stanovalka odnehati in se poklapano odpraviti drugam. Oditi mora vsaj tako daleč, da ni v dosegu lovk svoje nove sosede. Naša vetrnica pa se ponosno postavi na njeno mesto.



Ko bo prišel čas za razmnoževanje, bodo semenčice , ki jih izloči samček, prišle v telesno votlino samice in oplodile jajčeca. Jajčeca se bodo razvijala v naši vetrnici, vse dokler se ne bodo izlegle ličinke in zlezle iz mame, da bodo plavale med planktonom. Ne bo minilo dolgo, ko si bo ličinka našla drugo vetrnico (ne glede na spol), zlezla v njeno telesno votlino in se razvijala naprej. Ko bo pripravljena na "rojstvo", jo bo "nadomestna mati" izstrelila v vodo. Kjer bo pristala, se bo pritrdila na podlago in začela svoje življenje kot polip z dvanajstimi lovkami. Vetrnice se lahko razmnožujejo tudi nespolno, tako da nastanejo novi polipi z brstenjem.


Vetrnica lahko na dan preleze do pol metra. Kljub temu, da je za svoj plen strupena, pa strup človeku ni nevaren, kar pa ne pomeni, da ni zelo neprijetno, ko vas opeče.

Latvica

Spet so se začele poletne počitnice in morje vabi. Ko se boste nakopali in nasončili, vas bo morda zaneslo v raziskovanje obale in življenja na njej. Čeprav se vam morda zdi, da večina živali ždi na svoji podlagi, še zdaleč niso statične. Ta blog je namenjen dogodivščinam živali na morski obali in v morju, in vam bo morda popestril dolgo vroče poletje. Vzemite ga kot del lahkega poletnega branja.


Začnimo z dvema živalma, za kateri tako rekoč nikoli ne vidimo, da bi se premikali. Rdeča morska vetrnica (Actinia equina) in polž prilepek (Patella sp.) ždita na skalah, kot bi bila sama del njih. Ali je res tako? Pravzaprav ne. Vetrnica velja za izredno napadalno in če jo nespametno postavite v morski akvarij, se vam lahko zgodi, da boste na koncu imeli akvarij z eno samo živaljo - vetrnico. Kos ji menda ni niti klovnovska ribica, čeprav je navajena življenja med lovkami morskih vetrnic.



Latvica je prav tako huda borka. Spoprime se tudi z morsko zvezdo, ki je v morskem svetu eden najhujših plenilcev. Nekatere latvice celo branijo svoje ozemlje in vrtiček alg, ki ga ustvarijo okoli svoje lupine.

Ko nastopi plima, latvica postane lačna. Odlepi se od skale, kjer je preživela oseko, in se odpravi po hrano. Poišče si zaplato alg in začne zajtrkovati. S svojim nazobčanim jezikom strga filme alg s skal. Mimogrede, latvica je polž in se tako tudi premika. 

Približa se ji morska zvezda, ki bi jo rada pomalicala. Latvica ji z udarci svoje hiške ob podlago in ob njene krake prepreči, da bi zlezla nanjo in jo pojedla. Ko je bila manjša, je raje hitro pobegnila od bližajoče se morske zvezde. Če bi jo napadla riba, bi se odzvala drugače. Vrsto plenilca spozna s pomočjo kemijskih signalov in temu primerno tudi odzove.


Ko se začne bližati oseka, se latvica vrne domov. Dom je natančno tisto mesto na skali, ki ga je ob prihodu plime zapustila, tako imenovana brazgotina (angleško »home scar«). Najde jo tako, da sledi feromonom v sluzi, ki jo je puščala za sabo, ko je iskala hrano. Njena lupina se do potankosti ujema z reliefom skale na mestu brazgotine. To ji omogoči, da se bolje zatesni na skalo, kar jo varuje pred plenilci in izsušitvijo.

Brazgotine, ki jih latvice pustijo za sabo, ko gredo iskat hrano.

Med oseko mora latvica preživeti vročino, veter, izhlapevanje vode in napade ptic. To ji dobro uspeva, saj jo ptice le težko odlepijo od podlage, okoli roba lupine pa se ji, če je dobro prilepljena, zadrži obroč vode. Ko se latvica prilepi na podlago, se začnejo izločati kemikalije, ki spodbujajo rast v višino.

Ko nastopi zima, razburkano morje spodbudi latvico k razmnoževanju. Nemirno morje bo dobro razneslo jajčeca in spermo. Izvaljene ličinke bodo nekaj tednov plavale naokoli, potem pa se bodo pritrdile na podlago.


In tako bodo živele in rasle z dneva v dan in z leta v leto vsaj 10 let. Naša latvica, ki živi na goli skali, bo rasla počasneje, bo zato z malo sreče doživela 20 let.