sreda, 29. julij 2020

Rebrače

Rebrače imajo prozorni ovalno telo, vzdolž katerega tečejo vrste migetalk, ki se v svetlobi mavrično svetlikajo. Rebrače niso ožigalkarji kot meduze, zato vas ne morejo ožgati. Njihovo telo vsebuje kar 97% vode. 


Rebrača Mnemiopsis leidyi, ki se tako številčno pojavlja v Jadranu, je prilagojena tako na nizke kot visoke temperature morja, malo in močno slano vodo ter čisto ali onesnaženo okolje. Zato se tako uspešno širi po vseh morjih. 


Čeprav se z njim lahko hranijo meduze, druge rebrače, ribe, ptice in še nekateri vretenčarji, jim, kot vse kaže, zaenkrat še niso kos. Njihovo visoko število je problematično, ker se hranijo s planktonom, kjer so ličinke in jajčeca mnogih živali, med drugim tudi rib. 


Hranjenje

Rebrače so tako uspešne plenilke, ker so za plen takorekoč nevidne, hkrati pa s svojimi migetalkami ustvarjajo močen tok proti ustom, v katerega se ujamejo planktonske živali. To jim omogoča, da so tako uspešne plenilke kot ribe in plenilski rakci ceponožci (Copepoda). Kjer jih je veliko, lahko zato spremenijo sestavo populacije (razmerje med vrstami, ki živijo v njihovem okolju). V Črnem morju so deloma uspeli zmanjšati njihovo število z drugi rebračo Beroe ovata (morska melona), ki je njen plenilec.


Razmnoževanje

Vsaka rebrača proizvede tako jajčeca kot semenčeca (so hermafroditi, kot polži), ki jih istočasno izpusti v vodo, da se jajčeca lahko oplodijo. Kjer je hrane obilo, lahko večje rebrače naenkrat izločijo tudi do 10.000 jajčec, razmnoževati pa se začnejo že kot majhne, velike najmanj centimeter in pol. Odrasle rebrače in njihive ličinke imajo samo-obnovitveno sposobnost, se pravi, da se lahko pozdravijo, če so poškodovane (delno ali v celoti).



Zanimivosti

Preberite si več o plenilski sposobnost rebrače M. leidyi

https://www.pnas.org/content/107/40/17223

Preberite si več o samo-obnovitveni sposobnosti ličink rebrače M. leidyihttps://www.nature.com/articles/s41598-017-16346-w


Lektorirala: Ana Bohte

Foto: MBZ



sobota, 27. avgust 2016

Meduze in rebrače

Ker se te dni v morju pojavlja večje število meduz in rebrač, je tu nekaj osnovnih podatkov.

Rebrače (Ctenophora)

Čeprav izgledajo kot meduze (v angleščini jih boste skupaj z meduzami našli pod imenom "jellyfish"), nimajo ožigalk in strupnega aparata, zato vas ne opečejo. Njihovo telo je prozorno, vendar se modrikasto ali rožnato svetlika. Je jajčaste ali še bolj podolgovate oblike in navadno so na njem opazni podolžni trakovi (rebra) z migetalkami, ki se zaradi odboja svetlobe mavrično svetlikajo. Ob natančnejšem opazovanju boste videli, da je njihovo telo dvobočno somerno (iz dveh enakih polovic), kar jih prav tako razlikuje od meduz.

Mnemiopsis leidyi (morski oreh) (foto: MBZ)
Mnemiopsis leidyi (morski oreh) (foto: MBZ)


Preberite si več o rebračah


Meduze, ki se trenutno pojavljajo, in njihova strupenost glede na MedJellyRisk

Morska cvetača Cotylorhisa tuberculata

ima velik sploščen klobuk s polkrožno izrastlino na sredini, zaradi česar je videti kot ogromno jajce na oko. Je zelenorjave barve zaradi simbioze z algami, ki živijo v njem. Pod klobukom so številni izrastki belkaste in vijolično modre barve. Glede na literaturo so njene ožigalke prenežne, da bi prebile našo kožo, zato je njihov pik v najslabšem primeru malce dražeč.

Foto: MBZ

Uhati klobučnjak Aurelia aurita 

ima velik (tudi do 40 cm) prozoren sploščen klobuk na katerem so dobro vidne 4 spolne žleze v obliki podkev, ki se vijolično svetlikajo. Izpod klobuka raste 16 lovk, na robu klobuka pa še večje število tankih lovk. Njene ožigalke ljudi ne motijo kaj dosti.

© Hans Hillewaert / , via Wikimedia Commons

Kompasni klobučnjak Chrysaora hysoscella 

ima na sploščenem klobuku (pri mlajših je še polkrožen) značilen progast vzorec iz 16 radialnih rumenorjavih pasov. Pod klobukom ima 24 lovk iz roba klobuka pa še 32 tankih lovk. Klobuk zraste do 30 cm, lovke pa do 1 meter. Njihov ožig je neprijeten in dražeč.

Foto: MBZ

Morski klobuk Rhizostoma pulmo 

je bele barve z izbočenim klobukom in zraste do 20 cm. Kljub svoji velikosti ima zelo šibke  ožigalke, ki ne morejo raniti človeške kože, ožig je lahko samo neprijeten. Zato lahko v njeni bližini in  med njenimi ožigalkami pogosto opazujemo mlade ribe.

By David Patras (Own work)
[GFDL (http://www.gnu.org/copyleft/fdl.html) or
CC BY 3.0 (http://creativecommons.org/licenses/by/3.0)],
via Wikimedia Commons

Mesečinka Pelagia noctiluca 

ima polkrožni klobuk, 8 lovk in 16 tankih lovk na robu klobuka. Je rožnate barve in posuta s temno vijoličnimi pikami. Ima precej močan strup, ki nas opeče, vendar je po osemdesetih letih, ko je bila pri nas precej številčna, njeno število močno upadlo in jo lahko le redko srečamo.

© Hans Hillewaert / , via Wikimedia Commons


Olindias phosphorica

je majhna prozorna meduza, ki ima na klobuku rdeč križ. Njen ožig je nežen, pogosto ga niti ne opazite. Nekaj več podatkov najdete na tem linku.

Foto: MBZ
                                                           

Ne pozabite, da meduze večinoma zelo slabo ali pa skoraj nič ne plavajo in so prepuščene vodnim tokovom, tako da se jim zlahka izognemo. Meduze, ki jih prinese na obalo, po navadi končujejo svoje življenje in jih le nemočne nosi morje. Je pa res, da ožigalke ostanejo aktivne tudi v ostankih meduze, ko je le-ta že davno poginila, zato nas včasih v morju kaj zaskeli, ne da bi kaj videli.

Lektorirala: Ana Bohte.


torek, 26. julij 2016

Marogasta rakovica

"Alge, alge, alge! Strganja s skal imam za danes že vrh glave," pomisli marogasta rakovica. "Še dobro, da nisem vegetarijanka," ji še šine skozi možgane, preden se raje odpravi na iskanje mesnega zalogaja. Ko potuje po skalah v iskanju latvice ali kakšne školjke, prečka ozemlja velikih samcev, ki skušajo ohraniti najboljša skrivališča, da bi osvojili čim več samičk in oplodili njihova jajčeca.

Marogasta rakovica (foto: MBZ)

A parjenje je tokrat ne zanima. Skupaj z manjšimi rakci, ki še niso spolno zreli in jih zato veliki samci ne preganjajo, išče primeren zalogaj. Lahko se zgodi, da ji bo zadišal tudi kakšen manjši predstavnik njene vrste. Hkrati se mora tudi sama, kljub rjavo- do olivnozelenemu oklepu, v katerem se dobro zlije s skalnato okolico, paziti ptičev in večjih rakovic, ponekod pa tudi moškatne hobotnice. V svojem življenju se je naučila, da je najmanj opazna v šibki svetlobi, zato najraje potuje ponoči.

Njene desne klešče so večje od levih, oboje pa so prilagojene za strganje alg s skal ali koral tako, da ima na notranjem robu klešč žličkam podobne vršičke. Za prebavo živalske hrane ima v želodcu poseben mlinček z ostrimi zobci na trikotnih ploščicah, ki pri rakih deseteronožcih razkosavajo hrano. Kljub temu, da živali predstavljajo polovico njene prehrane, se mora pri lovu kar namučiti.

Rakci vitičnjaki bi bili dober zalogaj, a noče tvegati, saj bi si na njihovih lupinah poškodovala klešče, zato gre raje naprej. Na poti si postreže z nekaj školjkami, nato pa zagleda svojo priljubljeno hrano, latvico. Ker jo le težko odtrga od podlage, ne da bi si pri tem poškodovala klešče, raje počaka, da se polžek odlepi sam, ko se odpravi na kosilo. Da ga lahko poje, ne da bi pri tem zaužila še delce lupine, ga mora prevrniti. Prime ga s kleščami za rob lupine in ga večkrat poskusi zasukati na hrbet, da bi prišla do mehkega mesa. Ker je takšen postopek precej naporen, se raje loti le manjših polžkov, saj bi bila večjim le težko kos.

Marogasta rakovica med strganjem alg (MBZ).

Počasi se dela dan in rakovica si mora najti primerno skrivališče, kjer bo varna pred dnevno vročino. Živi v pasu plimovanja, kjer se najraje zadržuje na kopnem, saj nerada plava ali celo prečka večje razdalje po plitki vodi. A kadar je vroče, se zadržuje v bližini hladne vode, s katero si pomaga, da se ne pregreje.

Rakovica je zdaj stara že skoraj eno leto in kmalu bo izbrala najmočnejšega samca z dobrim skrivališčem za prvo parjenje. Oplojena jajčeca bo nekaj tednov nosila na spodnji strani telesa. Iz jajčec bodo priplavale majhne ličinke, ki bodo en mesec živele v planktonu, potem pa se bodo spustile na dno in zaživele svoje življenje kot majhni rakci.

Zanimivosti

- Marogaste rakovice imajo značilen kvadraten oklep s tremi zobci ob strani.
- Osnovna barva oklepa, ki zraste do dobrih treh centimetrov, je zelo odvisna od okolja, v katerem živijo.
- Večino časa preživijo na kopnem, le med visoko plimo se skrijejo med kamne ali skalne razpoke, ali pa se izognejo vodi in prestavijo višje po obali.
- Najpogosteje živijo v pasu plimovanja morja, najdemo pa jih tudi v ne preveč onesnaženih pristaniščih. Dejavnosti in premike uravnavajo s pomočjo notranje ure (bioritma), ki jo usmerjata dolžina dneva in čas plimovanja.
- Življenjski prostor marogastih rakovic je prilagojen širini pasu plimovanja. V predelih majhnih plimovanj so dejavne ves dan, vendar le v bolj ali manj ozkem pasu obale. Kjer so plimovanja velika, so dejavne tudi do več deset metrov od meje morja.
- Na njihovo vedenje močno vpliva izogibanje vročini. Kadar je prevroče, niso dejavne ali pa se zadržujejo blizu hladne vode. Takrat jih ne bomo našli v plitvinah, kjer se voda močno segreje.
- Raki deseteronožci seveda nimajo možganov kakor mi, ampak gre za živčne ganglije.
- Rakovice imajo zadek spodvihan pod glavoprsje. Samice jajčeca do izvalitve (dva do štiri tedne) nosijo pod telesom z zadkovimi nožicami.
- V Sredozemlju se ozemlja velikih, spolno zrelih samcev nikakor ne prekrivajo. Po njih se lahko sprehajajo le samičke in neodrasli samčki, saj je hrane navadno dovolj za vse. Odrasli samci tekmujejo za najboljša skrivališča, ki bodo privabila čim več samičk.
- Razmnožujejo se vse leto, najpogosteje spomladi. 
- Marogaste rakovice živijo okoli štiri leta.

Vir o prehranjevanju: Cannicci S. Et al. (2002): Feeding Habits And Natural Diet of the Intertidal Crab Pachygrapsus marmoratus: Opportunistic Browser or Selective Feeder? Estuarine, Coastal and Shelf Science 54, 983–1001. Available on www.researchgate.net

Lektorirala: Ana Bohte

ponedeljek, 4. julij 2016

Čokati volek in ogromne spužve

Na prelep sončen dan je morje razburkano. Topel veter dviga valove, ki se na obalnih skalah raztreščijo v tisoče kapljic. A nedaleč pod površjem je voda skoraj popolnoma mirna in na razburkano površje spominjajo le igra svetlobe in bežeče sence, ki hitijo za valovi.

Na mirnem dnu po velikanski spužvi leze več sto samic čokatega volka. No, pravzaprav to ni spužva, ampak ogromen skupek jajčec, ki so jih samice družno odložile. Tokrat je "spužva" ena največjih, saj meri meter v dolžino in pol metra v širino. Vsaka samica je jajčeca odložila v več kot sto pol centimetrskih kapsul in vsaka kapsula je napolnjena z do 800 majcenimi jajčeci.

Ostanke skupkov jajčec volekov ("spužve") lahko najdete naplavljene ob jadranski obali (Foto: MBZ).

Po približno enem mesecu bo iz vsakega jajčeca prilezel polžek, katerega hiška bo velika skoraj 2 milimetra. Po štirih mesecih bo meril že skoraj centimeter in kmalu bo iz njega zrasel vztrajen plenilec, ki se bo lotil tudi nekajkrat večjega plena, kot je leščur.

Oglejte si samice pri odlaganju jajčec.

V hranjenje mora čokati volek že od malega vložiti veliko napora. Ko je še manjši, lahko pride do slastnega mesa školjk le tako, da v lupino naredi luknjo. Ko naleti na skupino svojih priljubljenih školjk, užitnih klapavic, začne vrtati v lupino s pomočjo nazobčanega jezika (strgače) na koncu nekakšnega rilca (proboscisa). Vrtanje je izredno naporno in lahko traja tudi do 94 ur, kljub temu, da si pri tem pomaga z izločanjem solne kisline, encimov in kelatorjev iz posebnega organa v nogi. V polžjem svetu takšno dolgotrajno delo niti ni nenavadno, saj vse teče bolj po polžje. Čas vrtanja se zmanjša na "bore" 4 ure le pri manjših školjkah (0,5 do 1 mm), ki še nimajo tako debele lupine kot odrasle.

Nazobčano ustje volekove hiške (Foto: MBZ).

Ko bo zrasel, se bo volek lahko lotil školjk z malce manj napornim pristopom. Z nazobčanim ustjem svoje hišice bo drgnil ob rob lupine školjke, dokler je ne bo odkrušil dovolj, da bo lahko med lupini vtaknil svoj rilček in prišel do mesa. S takšnim "oblanjem" bo namesto 94 ur za hranjenje porabil "le" 37 ur.

Ostanki skupkov jajčec spominjajo na umetne spužve za kopanje in jih spomladi ter zgodaj poleti zlahka najdete naplavljene na obali.


Zanimivosti:
- Čokati volek zraste do 7 cm.
- Kadar se volki močno namnožijo, lahko povzročijo veliko škode na školjčiščih, saj školjke pred njimi nimajo obrambe, naj so še tako velike. Seveda je vprašanje, ali se volki ne namnožijo zaradi tega, ker imajo v školjčiščih na voljo obilo hrane.
- Mesto, v katero zavrtajo na lupini, je po navadi značilno glede na vrsto plena. Volki se hitro naučijo, da naredijo luknjo na najtanjšem delu lupine pri manjših školjkah (do 25 mm) in nad prebavno žlezo večjih školjk.
- Volki se lahko napadejo tudi med seboj in si poskušajo narediti luknjo v hiško ob pomoči solne kisline. Najbolj zavzeti poskušajo polža potegniti celo iz njegove hiške.
- Pri nas boste največkrat našli še bodičastega volka, ki ima po hiški bodičaste izrastke in iz ustja hiške podaljšano cevko (sifon).

Lektorirala: Ana Bohte

nedelja, 7. februar 2016

MORSKI KONJIČKI

Okoli lista morske trave je zvita gosenica. Čakaj malo, gosenica?! Tukaj pa nekaj ne bo prav.

Kratkonosi morski konjiček (foto: Tihomir Makovec)

Prav res, "gosenica" je v resnici le rep morskega konjička. Med nerodnim pokončnim plavanjem se je ustavil in oprijel morske trave. Medtem ko se ziblje skupaj z listi, ga tako kot vsako jutro za nekaj minut obišče njegova družica. V pozdrav skupaj zaplešeta, plavata drug ob drugem in se vrtita. Za nameček še spreminjata barve. Ko se prepričata, da sta oba živa in zdrava, gresta vsak po svojih opravkih. Sinhrono plavanje jima poleg vsega uskladi tudi razmnoževalni ciklus, tako da sta istočasno pripravljena, ko bo prišel čas parjenja.

Dolgonosi morski konjiček (foto: Tihomir Makovec)

Naš morski konjiček se po jutranjem plesu odpravi na hranjenje. Pri tem ga počasno plavanje prav nič ne ovira, saj je odličen plenilec. Svojo najljubšo hrano, majhne rakce, lovi iz zasede. Ker se dobro zlije z okolico, še posebej, kadar ima tudi dolge izrastke, podobne algam, lahko v miru čaka, da se mu rakci dovolj približajo, da jih lahko hipoma vsrka v podolgovata cevasta usta. Med srkanjem rakcev se oglaša z nekakšnim mlaskanjem, kot da bi tleskal z ustnicami. Podobno se je oglašal tudi, ko je osvajal svojo družico.

Dolgonosi morski konjiček (foto: Tihomir Makovec)

To jutro se počuti drugače. Čeprav je obilno zajtrkoval, ga nekaj ščemi v trebuhu. Njegov trebuh je ogromen, a ne zaradi hrane. Samček je noseč! Pred mesecem in pol je samička v njegovo valilno vrečo odložila cel kup jajčec. Vendar se je moral pred tem pošteno potruditi. S samičko sta več dni plesala svatbeni ples. Spreminjala sta barvo, plavala drug ob drugem, se vrtela, držala za rep in se zaljubljeno oprijemala istega lista morske trave, medtem pa ji je kazal svojo prazno valilno vrečo. Ko so jajčeca končno našla pot do samčka, jih je oplodil s svojimi semenčicami, potem pa so se ugnezdila v tkivo njegove vreče in njihov razvoj se je začel.


Zdaj so otročički dovolj razviti, da lahko pridejo na plan. Ko pade večer, jih samček s krčenjem mišic izbrizga iz valilne vreče. Majceni morski konjički se poskrijejo po okolici, saj so izredno občutljivi in nemočni pred plenilci. Samček zanje ne bo več skrbel. Pravzaprav bo samički že naslednje jutro, ko ga bo prišla pozdravit, začel razkazovati, da je njegova valilna vreča spet prazna in je pripravljen na naslednjo pošiljko jajčec.

Zanimivosti:

- Pri nas živita dolgonosi (Hippocampus guttulatus) in kratkonosi (H. antiquorum) morski konjiček.
- Morski konjički nimajo lusk tako kot druge ribe, ampak njihova tanka koža prekriva koščene plošče, ki tvorijo členjen oklep.
- Na dan lahko pojejo tudi 3000 rakcev.
- Dolge razdalje prepotujejo tako, da se držijo plavajočega rastlinja ali plavajočih ostankov (npr. vej).
- Oči lahko premikajo različno, tako kot kameleoni.
- Njihovo rodovno ime je sestavljeno iz besed »hippos«, kar pomeni konj in »kampos«, kar pomeni morska pošast.

- Dolgonosi morski konjiček ima daljša cevasta usta in številne izrastke na glavi in hrbtu, vse do hrbtne plavuti. Kratkonosi nima izrastkov, njegovo telo pa je v celoti rebrasto. Oba sta sivorjave in rjave barve, lahko tudi lisasta, dolgonosi morski konjiček pa je lahko tudi zelene, rumene ali zelo blede barve. Zraste do 15 cm, kratkonosi morski konjiček pa do 12 cm.

Morske zvezde

Po morskem dnu počasi leze nevaren plenilec. Bradavičasta morska zvezda s petimi dolgimi kraki preiskuje okolico in išče kaj okusnega za v svoj želodec. Pravzaprav ni prav izbirčna, pa tudi velikost je ne omejuje. Brez težav se loti zalogaja, ki je precej večji od nje.

Bradavičasta morska zvezda Marthasterias glacialis (attribution)

Ravnokar je naletela na veliko ribo, ki je podlegla poškodbam. Če se hoče najesti, mora morska zvezda pohiteti, preden ribo najdejo druge lačne živali. Iz telesa izvije želodec in ribo zalije s prebavnimi sokovi. Ko prebavni encimi opravijo delo, zvezda enostavno posrka nastalo "juhico” skozi stene želodca in kosilo je končano.



Morska zvezda (foto Sašo Moškon)


Čeprav so bradavičaste morske zvezde po navadi velike od 30 do 40 centimetrov, naša zvezda spada med velikanke. Čez krake meri kar 80 cm. Zato ji, kljub veliki ribi, ki jo je ravnokar snedla, še vedno malce kruli v želodcu. Zahoče se ji školjke, ki jo v bližini zazna s čutili za kemijske dražljaje. Pri iskanju hrane se zanaša predvsem nanje, kljub temu, da ima na koncu krakov ocele, občutljive za svetlobo. Oceli so dovolj občutljivi, da z njimi zazna gibanje, če krake zaviha navzgor.

Ker pa se školjke večinoma ne premikajo, morske zvezde za iskanje ne potrebuje ocelov. Zato imajo školjke trdo lupino, ki jo zaprejo tako tesno in močno, da jim večina plenilcev ne more do živega. Morska zvezda ni med njimi. Ponovno si pomaga z ukano vihanja želodca, ki ga stlači med školjčni lupini, potem ko ju s kraki dovolj razmakne. Encimi začnejo delovati in kmalu lahko iz lupine posrka školjčno juho. Za posladek si privošči še nekaj drobnejših živali, za katere ji ni treba izvihati želodca.


Na lepem jo od zgoraj napade riba in ji odtrga krak. A za morsko zvezdo to ni nobena težava, saj ji bo kmalu zrasel nov. Pravzaprav včasih sama žrtvuje krak, saj z njim preusmeri pozornost plenilca, da mu lahko pobegne na varno. Nekatere morske zvezde se lahko povsem obnovijo iz enega samega kraka, če so le v njem tudi življenjsko pomembni organi.

Kraki namreč niso zvezdine noge. Premika se ob pomoči bistveno manjših brazdnih nožic, ki jih ima na spodnji strani telesa. Poseben vodovodni sistem nožice napolni z vodo, da se raztegnejo in prisesajo na podlago. Nato vodo iztisne iz nožic, te se skrčijo in potegnejo zvezdo naprej. Tako se v valovih odriva na stotine njenih nožic, vendar se kljub temu giblje počasi.


Zanimivosti

V Jadranu živi 20 vrst morskih zvezd, od katerih so v Sloveniji najbolj znane pomarančasta, bodičasta, ognjenordeča in bradavičasta zvezda ter navadna zvezdica. 

Morske zvezde imajo usta na trebušni strani telesa, prebavni sistem pa zaseda precejšen del notranjosti telesa. Obsežen in razvejan želodec se razprostira v vsakega izmed krakov.

Kot pove že ime, je telo zvezdaste oblike in ima najpogosteje pet krakov, lahko pa tudi več. Kraki izhajajo iz osrednjega dela telesa – plošče. Na površini telesa imajo skelet iz spužvastih delcev apnenca. Večje ploščice so povezane kot čebelje satje, a gibljive kot vretenca pri vretenčarjih.


Bodičasta morska zvezda ima zelo veliko sposobnost regeneracije iz delov telesa. Živi do globine 180 metrov.


Lektorirala: Ana Bohte